“In, kakšen je bil dopust? Ste se meli lušno?” me sprašujejo zadnjih nekaj dni.
Ob pogledu na naše fotografije bi zagotovo rekla:“VAU! Bilo je sanjsko in idilično!”Če pa se spustim malce globlje in odkrito odgovorim …V letošnji dopust sem zakorakala z vedenjem, da se spuščam v situacijo, ki v meni sproža močno nelagodje.Mogoče se komu sliši banalno, a zame je dopust na oddaljenem otoku, na katerem zdravstveni dom ali bolnišnica nista takoj za ovinkom, začetek scenarija za triler.Vedela sem, da se spuščam v zame negotovo situacijo, a sem se zavestno odločila, da je čas.Čas, da pogledam strahu v oči.“Ajde, pa dajmo! Bom tik pred tem dodelala načrt,” sem si rekla.Tik pred tem je moj načrt izgledal nekako takole:“Ni panike, ju bom VES čas pazila. Bom VES čas pozorna.”Ta se je sfižil še pred začetkom dopusta, ko je v sekundi prišlo do nespretnega koraka tik pred mojim nosom in posledično zlomljene kosti, ki mi je dala vedeti, da je VES ČAS popolnoma nerealen plan.Čas za drugi načrt:“Grem pogledat kakšna dodatna zavarovanja za dopuste!”Med prebiranjem paketov hitro ugotovim, da dodatna zavarovanja niso rešitev zame.Ne bojim se, da ne bi znala priklicati pomoči. Ne bojim se stroškov helikopterskega prevoza …“Estera, česa se bojiš?”
slišim svoj notranji glas.Ne želim mu odgovoriti. Ne še.Vprašanje frcnem na stran in pustim, da neodgovorjeno, v zaodrju mojih misli, kroži dalje.Še par dni do dopusta … Veselim se. Pričakovanja so visoka. A nekje tik pod površjem tli. Moj načrt … Nisem ga dodelala.Preden stopim skozi vrata in se sprehodim proti polno založenemu avtomobilu, me prešinejo misli:“Okej, negotovo je. Negotovo zihr bo. Aj jaj jaj, ne maram negotovosti. Obožujem nadzor!Nimam kaj, gremo!”Na prvo preizkušnjo ni bilo potrebno čakati predolgo … Strah je potrkal na vrata, še preden smo se vkrcali na trajekt.Nevihta, kakršne še nisem videla. Nebo je bilo temno sivo, morje temno modro z belimi lomečimi se valovi.Smeti v pristanišču so letele visoko po zraku. Nedaleč stran so švigale strele.Pristaniški delavci pa v živorumenih dežnih jopičih, rahlo sklonjeni naprej zaradi vetra, ki se zaganja vanje, z rokami široko mahajo, naj zapeljemo na ladjo.“So prepričani?!” je kričalo vse v meni, medtem ko so se ena za drugo vrstile dramatične slike potapljajočega se trajekta, scenarijev iz Gray’s anatomy, oranžnih reševalnih jopičev, prizorov s Titanika …Prepričani so bili.Vedeli so.Kmalu po izplutju se je vreme zjasnilo. Ladja pa se kljub nevihti ni zazibala skorajda niti za milimeter.En za drugim … mini pretresi se vrstijo skozi celoten dopust. V glavi pa ob vsaki novi situaciji novi veliki scenariji.Helikopterska reševanja, nočno iskanje ribičev z barkami, bolnišnica, zavijanje siren.Možgani so si res dali duška.Padec vznak in rahel udarec v glavo, bruhanje (bruhanje zaradi padca? Zakaj potem bruha tudi drugi? Aha, glej bruhajo tudi sosedje, oni niso padli na glavo. VSE KUL!”)“Daj no, a se lahko pobereš nekam daleč stran!?!”
bi najraje spodila strah.Pa ga nisem. Niti ga ne bi mogla.Šla sem po korakih, po katerih peljem tudi tiste, ki s svojimi strahovi prihajajo k meni.“Estera. Česa se bojiš?”
se spet potrpežljivo prikrade vprašanje.In tokrat, čeprav stežka, odgovorim:“Bojim se, da s še tako dodelanim načrtom ne morem rešiti življenj. Bojim se izgubiti življenja mojih najbližjih.”Aha, okej, dokopljem se torej do najglobljega strahu. Ujamem ga.UBESEDIM ga.
Napišem sporočilo prijateljici:“Nina, vedeli sva, da bo tole zame preizkušnja, ampak res je prehudo … tole, tole, tole in tole se je zgodilo. Tole in tole in tole in tole …”S tem, ko jih zapišem, jim odvzamem moč, da neizrečeni nekontrolirano skačejo v mojih mislih, prevzamejo volan in me usmerjajo po svoje.Pa se mu še približajmo …“In če jih izgubiš?”Ponovno se mi zatresejo kolena.“Izgubim sebe. Umrem. Ne morem brez njih. Poglej jih. Popolni so. Polni življenja.”DIHAM.
Diham skozi svoj strah.Globok vdih skozi nos (3 sekunde). Zadržim. (2 sekundi). Izdihnem. (5 sekund).Če je bil pred tem moj pogled usmerjen zelo ozko (podobno kot na kameri, fokus na središčni točki, ostalo zamegljeno), zdaj zavestno pogledam širše. Širokokotno. In naštejem stvari, ki jih vidim v svoji okolici. Naštejem, kaj voham. Kaj čutim pod nogami, kaj tipam z rokami. Kaj slišim. Kaj okušam v ustih.Nato se vprašam … A MI MOJI MOŽGANI LAŽEJO?
“Poskusi odgovoriti še enkrat. Kakšne so realne možnosti, da umreš, če te boli trebuh in bruhaš in … ?
In pa … če bi se najhujše res zgodilo, kako strašno bi bilo? Bi res umrla z njimi? Bi res izgubila sebe?”“Otroke velikokrat boli trebuh, pa ne umrejo. Še Nina mi je pisala, da je njenega cel prejšnji teden bolel trebuh, pa je bilo vse ok. Res je tudi, da smo na otoku, kjer lahko hitro pride do kakšnih prebavnih težav zaradi vode. Trebuh ni napet, je mehak in in …In ja, bilo bi grozljivo, strašno in tako globoko žalostno, če bi se zgodilo najhujše. Brez dvoma.
Res bi bilo.Vem pa, da bi se ponovno dvignila. Vem, da bi preživela. Vem, da bi POLNO živela, ker vem, kaj vse sem že doživela. Vem, kako težko je bilo, a sem preživela.”Spet se oglasi moj notranji glas, ki me spomni:“STRAH je tvoj primarni občutek – zdrava funkcija tvojega telesa, je reakcija na nevarnost. Zato ga ne zmoreš in ne smeš umakniti, ker je tu z razlogom.
Če boš sredi gozda srečala divjo svinjo z mladiči, se boš prestrašila.Tvoj strah ima NAMEN – zaradi njega ne boš stekla proti njej z nasmehom in fotoaparatom, ampak se boš ustavila, začela iskati rešitve, se skušala spomniti, kaj je že tisto, kar so te v šoli učili o svinjah in medvedih, a so rekli, da bežimo, da ropotamo???Strah ti bo pomagal, da se soočiš s situacijo in iz nje prideš živa.Če ti strah odvzamem, če ti rečem, da te nikoli več ne bo ničesar strah, ti istočasno odvzamem možnost preživetja, ko se boš nekoč sprehajala po gozdu, nabirala gobe ter naletela na divjo svinjo in njene mladiče.In še nekaj si pozabila … Naše srce utripa in bije. Če hočeš ali nočeš, srce skozi dan bije. Če greš teč, bo bilo hitreje. Ponoči, ko spiš, bo bilo počasneje.Kako neumno bi se ti zdelo, da med tekom prepričuješ srce in mu ukazuješ, naj bije počasneje? Ko pa dobro veš, da ne bo, ker si v fazi, ko mora utripati hitreje, da te podpre pri tem, kar počneš.ZDRŽIŠ z njim. Ker veš, da te podpira. Estera, ZDRŽI neugodje. Bodi z njim. Deli ga z drugimi.”
Kaj se je zgodilo, ko sem sledila zgornjim korakom?Ko strahu nisem podila proč, mu nisem ukazovala, naj se umakne.
Še vedno je bil tam, pred vrati in trkal. A povabila sem ga naprej, bliže. In moje telo ga je zmoglo zdržati, ga imeti v gosteh (tako kot zna telo samo avtomatsko zvišati srčni utrip, ko tečeš, in ga umiriti, ko spiš), dokler je bilo to potrebno. Dokler se ni odjavil iz mojega hotela.Ko pogledam našo zadnjo fotografijo z dopusta, najprej vidim, kar vidiš ti.Ti vidiš nasmejano, od sonca zagorelo družino.Jaz pa vidim zmago. Vidim pogum, vidim moč, ko sem uspela negotovost spremeniti v ZAUPANJE.Zaupala sem, da so moji strahovi prišli z razlogom in namenom. Zaupala sem svojemu telesu in svojemu umu, da vesta, kaj delata.Zaupala sem, da se je istočasno, kot se je krepila moja kapaciteta za sprejemanje NEUGODJA, okrepila tudi kapaciteta za vse ostalo, za UGODJE, za zadovoljstvo, mir. In tudi ti so bili z mano na dopustu.
Bil je mir, bilo je zadovoljstvo.
Bilo je … polno vsega.Če citiram Rumija:“Človek je gostišče,
kamor vsako jutro pride nov gost.
Veselje, žalost, sovraštvo
ali trenutek zavedanja
so nenadejani prišleki.Izrazi dobrodošlico vsakomur,
četudi te obiščejo jok, bes in obup,
prinesejo v tvoj dom razdejanje
in ti uničijo pohištvo.Sprejmi slehernega od njih
s spoštovanjem,
saj bo hišo morda počistil
in naredil prostor za novo srečo.Rumi
(prevedel Žiga Valetič)
