O njej vem le to: je psihoterapevtka, mama dveh otrok, na Instagramu prijetno in igrivo odgovarja na moja sporočila, v njenih besedah pa je lahkotnost, ki pritegne – kot da bi se pogovarjala s staro prijateljico, ki vedno najde prave besede … in vem to, da je v času magistrskega študija v Kanadi paru darovala svojo spolno celico.
Ko hodim proti kavarni, kjer se bova srečali, me stiska v želodcu. Dlani imam rahlo vlažne, v mislih se pripravljam na pogovor, a vem, da me bo presenetila. Ne samo s svojo zgodbo – tudi z načinom, kako jo bo povedala.
Kaj bo v meni podrla? Kaj na novo sestavila?
Nikoli prej nisem v živo srečala nikogar, ki je daroval svojo spolno celico, da bi nekdo drug lahko imel otroka.
Vrata kavarne se sunkovito odprejo, hladen zrak z ulice pljuskne v prostor.
Ona.
S hitrimi koraki se prebije med mizami, v eni roki ključi, v drugi telefon.
Pogled ji švigne proti meni, nasmehne se, a v istem hipu zavije z očmi. “Parkiranje,” zamomlja in se z globokim vzdihom sesede na stol. Iz rok spusti ključe in telefon, kot da bi odložila težak nahrbtnik.
Ko natakar pristopi, brez oklevanja naroči: "Americano, prosim."
Prvič v našem malem mestu slišim nekoga naročiti americano. Pogledam jo še enkrat.
Kdo je ona? V katero poglavje njenega življenja mi bo dovolila pokukati?
In nato me popelje nazaj … v svoja pozna dvajseta leta, v čas, ko je študirala v Kanadi.
V spominu oživi trenutek, ko je v časopisu med oglasi zagledala zapis para, ki je iskal kandidatko za darovanje spolne celice. Utrinek, ki bi ga kdo drug preskočil, a njej je zastal pogled.
V mislih so se ji znova oglasile stare misli, tiste, ki so jo spremljale že od mladosti. Ni natančno vedela, od kod prihajajo, zakaj so se tako trdovratno vračale, a nekje globoko v sebi je čutila: njena pot do otroka morda ne bo preprosta. V njej je vedno tlel strah, dvom, možnost, da bo nekoč tudi sama potrebovala pomoč pri ustvarjanju družine.
Zato si je takrat rekla: “Zdaj je moj čas, da pomagam. In ko pride moj čas, bo morda lažje kdo pomagal meni.”
“Nikoli do tega oglasa nisem zares ničesar ukrepala v smeri, da bi lahko in na kak način bi lahko pomagala, a ta oglas me je pritegnil in nagovoril. Predvsem del zapisa, kjer sta napisala – pridite se srečati z nama.
In tako sem se dobila z njima. In povedala sta mi svojo zgodbo.
Skupaj sta bila že nekaj let. On je imel iz prejšnje zveze že dva otroka, ki sta živela z njima. Fantka, ki biološko ni bil njegov, temveč sin njegove partnerke, in deklico, ki je bila biološko povezana z njim in bivšo partnerko. Partnerka ga je zapustila in mu v skrb pustila oba otroka, za katera je nato v celoti skrbel sam.
Ravno to dejstvo, da prvi otrok ni imel nobene biološke povezave z njim, a ga je popolnoma sprejel kot svojega, mi je dalo vedeti, da so to ljudje, ki jim biološki vidik, pri ustvarjanju družine, ni najpomembnejši.
Ko sem ju videla in vedela, komu bi šla mojca celica, sem občutila globok notranji mir. In sprejela sem odločitev, da gremo v postopek.
Začeli smo s postopkom in veliko mi je pomenilo, da smo bili ves čas v stiku. Od samega začetka sta me vozila na vse preglede in resnično skrbela zame, da se tekom celega postopka stimulacije, jemanja hormonskih injekcij … nisem počutila samo, da sta preverjala kako sem psihično in fizično. V tistem času in kasneje v času nosečnosti, ko je potem zanosila z mojo spolno celico, smo resnično stkali lep odnos in občutek ni bil zgolj “medicinski”.
Res je, da je to samo moja celica, en drobec mene … A pred odvzemom podpišeš en kup dokumentov, med njimi, da se odrekaš vsem pravicam do otroka, ki bi se lahko rodili iz tvojih celic. Prav tako sta morala onadva podpisati, da recimo ne bosta mene kdaj kasneje tožila za preživnino.
Nekaj pomembnega daješ od sebe in ko enkrat to podariš, res ni več tvoje. S tem si je treba biti okej, to ni nekaj kar lahko narediš “na horuk”.
Včasih, ko par ni mogel imeti otrok, so se rešitve iskale na bolj preprost in neposreden način – v vasi je bila družina s preveč lačnimi usti, v sosednji pa družina brez otrok in tako so otroci preprosto prehajali iz ene hiše v drugo. A danes se vse bolj zavedamo, da družina ni le skupnost, ki zadovoljuje osnovne potrebe, temveč predvsem prostor, kjer se oblikujejo otrokove prve izkušnje o varnosti, ljubezni in pripadnosti, s katerimi potem vstopa v veliki svet.
Kot študentka psihoterapije sem v tistem času tudi sama hodila na svoja psihoterapevtska srečanja. In terapevtka me je tekom procesa z vprašanji intenzivno silila k preizpraševanju same sebe.
“Zakaj to delaš? Kaj resnično čutiš? Si pripravljena na posledice?”
Postavljala mi je vprašanja, na katera takrat sama nisem niti pomislila. Prav neizprosna je bila v preizpraševanju, a danes razumem zakaj.
Ne bi se mogla odločiti za darovanje svoje celice, če ne bi vedela, komu jo podarjam. Pomembno mi je bilo, da sem lahko na lastne oči videla, kakšen odnos imata z otrokoma, ki sta že del njune družine – kako ju sprejemata, kako skrbita zanju, kako ustvarjata ljubeč in varen dom. To spoznanje mi je prineslo mir in gotovost, da bo otrok odraščal v okolju, kjer bo ljubljen in sprejet.
Še preden smo šli mi v postopek, pa sta bila prav tako potrjena že kot potencialna posvojitelja in rejnika, in kmalu po tem, ko je zanosila z mojo celico, so ju iz porodnišnice poklicali z novico, da se je rodil fantek s fetalnim alkoholnim sindromom, za katerega biološka mama ne more poskrbeti. Tako sta, čeprav je bila ona že noseča, odšla iskat nekaj ur starega dojenčka v porodnišnico.
Zgodba se zdi neverjetna, vendar sta oba izjemno srčna človeka in nikoli nisem dvomila, da je bila to prava odločitev za njuno družino. Kasneje se je izkazalo, da ima fantek hujšo obliko avtizma in kaže posledice zanemarjanja v času nosečnosti, a odraščal je v njuni družini, ob boku otroka, ki ga je ona rodila nekaj mesecev kasneje in kmalu zatem sta tega dečka tudi uradno posvojila.
Kljub intenzivnemu delu s terapevtko, pa sama še vedno nisem mogla vedeti kako se bom počutila, ko se bo ta otrok dejansko rodil, ko bom v živo videla tega dojenčka.
Spomnim se dne, ko me je klicala … bilo je en mesec pred rokom. Sporočila mi je, da se je porod začel in da sta na poti v porodnišnico. Imela je urgentni carski rez in izjemno zahteven porod, spomnim se, da je bilo kar precej panike in intenzivnosti v tistemu dnevu. Potem pa me kliče on. Že prej sta mi v sporočilu zapisala, da se jima je rodil fantek, nato pa me je klical še, če bi ga rada videla.
In ja, seveda sem ga želela videti! Želela sem videti kaj je zdaj to nastalo iz vsega tega, skozi kar smo šli v zadnjih mesecih.
Je le bil to nek naš projekt. In nekako NAŠ dojenček.
Zdaj ko to govorim, se mi sliši malo nefer. Ker, ko sem kasneje sama rodila svoja dva otroka in – da bi mi takrat kdo rekel, da je otrok kaj drugega kot zgolj in samo NAJIN, se mi sliši bizarno. Ampak takrat pa je bilo čutiti, da je ta fantek nekako naš in da sem igrala veliko vlogo v tem, da je tam.
V trenutku ko me je prišel iskat in vse do porodnišnice sta v meni naraščala napetost in strah.
Oh, res intenzivna vožnja.
Porajala so se mi vprašanja – A mi bo žal? A bom kaj začutila ob temu otroku? Takrat še nisem imela svojih otrok in sem bila pod vtisom idej, da ti takoj, ko vidiš dojenčka, začutiš neizmerno ljubezen in povezanost. Skrbelo me je kako bo, ker sem se temu otroku v polnosti odrekla.
Kaj pa če, kaj pa če – če pa sem na poti, kjer ni več povratka nazaj.
In dejstvo je, da so vsi ti strahovi lahko obstajali, ker smo imeli odnos in ker bom zdaj videla tega otroka. Če bi jaz samo darovala celico, bi v trenutku, ko bi jo dala od sebe verjetno že začela s procesom spuščanja in sprejemanja.
Še ko sem hodila po stopnicah proti tej sobi, se spomnim napetosti v meni.
Prišla sva gor in tam je bil v inkubatorju.
Vzela ga je iz inkubatorja, v nosku je imel drobne cevkice, in me vprašala, če ga hočem prijeti.
Pokimala sem.
Položila mi ga je v naročje in med tem, ko sem ga držala, je ona ravno nekaj govorila.
In on je, v tistem trenutku, zasukal glavico proti njej.
Proti njenemu glasu.
Ko sem to opazila, se spomnim, kako zelo mi je odleglo. Globok izdih.
O, glej, ONA je njegova mama.
JAZ pa sem darovala del sebe, da on lahko živi.
In da mu je ona lahko mama.”
Ko je Barbara zaključila zadnji stavek, me je preplavi val čustev. Mravljinci po telesu, srce je začelo hitreje biti. Kaj je lahko še lepšega, sem pomislila. Kako neverjetno je, kakšno izjemno popotnico za življenje je prejel ta otrok. To, da je sploh živ, je zahtevalo pomoč izjemnih ljudi – od nje in njega, do embriologa, zdravnika, medicinskih sester, in nenazadnje nje – Barbare.
Toliko src, ki so sodelovala, da se je nov človek rodil.
Da je novo bitje zagledalo svet in zaživelo.
Vprašam jo po tem, kako so takrat njeno odločitev sprejeli njeni prijatelji, starši, takratni partner.
“Takratni partner, ni izražal nekega dvoma. Velik dvom je izrazila moja mama – odvzet ji bo vnuk in do njega ne bo imela nobenega dostopa, je bilo njeno razmišljanje in takrat se mi je njeno razmišljanje zdelo zelo sebično. Takrat nisem na to gledala z vidika, da bo to biološko njen vnuk. Povedala sem ji, da je to moja odločitev, moja premišljena odločitev. Nihče drug ni izrazil dvoma ali spodbijal mojo odločitev.
Zdajšnjemu partnerju, s katerim imava tudi družino, dva otroka, sem povedala že zelo zgodaj, ko sva se začela dobivati. Z njegove strani ni bilo sploh neke reakcije, ne spomnim se nikakršnega problematiziranja.
Sta pa zdaj najina otroka tudi že tako velika, da je čas, da o tem poglavju moje zgodbe povem tudi njima. Ravno par tednov nazaj sem se začela spraševati kdaj in kje bo prostor, da jima povem. Govorili smo že o rejništvu in o posvojitvi … zdaj pa lahko počasi pridemo tudi do tega. Zagotovo bosta imela veliko vprašanj, tako kot jih imata vedno, kadar odpiramo nove teme.
Sama se zdaj, ko se počasi pomikam proti menopavzi, soočam s tem, da je to to – da imam dva otroka, ki sta ob meni vsak dan, ki rasteta ob meni in jaz rastem z njima.
V meni pa je zdaj še nek nov občutek, da je tudi on delno moj.
Do zdaj sem vedno razmišljala: to je moja celica, jaz sem jo podarila, to ni več moje. A zdaj čutim drugače.
In veš kaj, všeč mi je zdajšnji občutek, bolj celosten je.
Nekaj mene je tam notri v njemu in nekaj njega bo vedno v meni.
Danes drugače gledam tudi na takratni mamin dvom in mamin pogled na to, da bo nekje del nje, do katerega ne bo imela dostopa. In jasno mi je, da je to rezultat procesov v katerih sem sama zdaj.
Danes mamine besede razumem kot izraz njene stiske, ki je ni znala izraziti drugače. Ne obsojam je več za njen dvom, veliko bolj empatična sem do nje, a hkrati čutim jasnost, da je odločitev takrat bila zgolj moja in prava zame.
Prava takrat in prava danes, ko si me spet potegnila v to poglavje mojega življenja.
Z družino fantka imam stkan odnos, vem kdaj se rodil, na facebooku smo prijatelji. Zdaj razmišljam – ne vem kako bi bilo, če bi živeli v isti državi. Kako bi bilo darovati celico nekomu, ki ti je blizu. Nekomu, ki si mu zelo blizu, a vpliva nimaš, ne na vzgojo, ne na nič.
Takrat o tem nisem razmišljala. Takrat sem skrbela predvsem za to, da bo za tega otroka dobro poskrbljeno, da bo v družini sprejet tak kot je, da bo v družini polno topline in ljubezni.
In to sem v njuni družini videla. Danes si z njegovo mamo kdaj kaj napiševa, si čestitava, in zanimivo mi je od daleč opazovati kako deček raste in odrašča. Vidim kako veliko mi to pomeni.”
Malo zastane nato pa mi še reče: “Sama sebi se zdim kar pogumna.” in spet tišina. Nato pa z odločnostjo reče še: “Ja. Kar pogumno od mene.”
Gledam jo in v njej zagledam besede Khalila Gibrana:
“Vaši otroci niso vaši otroci.
So sinovi in hčere Življenja, ki hrepeni po samem sebi.
Prihajajo skozi vas, a ne iz vas,
in čeprav so z vami, vam ne pripadajo.”
In vem, da je to res.
Hvaležnost.
Zanjo.
Za to, kar je naredila.
Za to, da je nekje otrok - tam, kjer mora biti.
