Koliko skrivnosti nosimo v sebi?
Koliko stvari ostane zamolčanih, prekritih s tišino?
In vendar – kljub temu, da bi včasih naredili vse, da nekaj ostane zgolj naše, si nekatere zgodbe same utrejo pot na plano.
In ko so tam, izpostavljene pred vsemi, znajo ljudje hitro zapolniti praznine z lastnimi predpostavkami – pogosto brez da bi vedeli celotno zgodbo.
Sodijo?
Šepetajo?
Modrujejo?
Sočustvujejo?
Narahlo dvignejo obrvi?
Se umaknejo, kot da bi jih lahko dotik resnice opekel?
Zagotovo pa dvomijo – A ponudijo roko? Vprašajo? Molčijo?
Ko sem prvič zagledala njeno sporočilo na Instagramu – tudi sama nisem vedela kako odreagirati.
Neznanka mi je napisala, da je pred nekaj meseci rodila deklico in jo oddala v posvojitev.
Zastal mi je dih. Čutila sem, da v sebi nosi zgodbo, ki jo je težko izreči na glas, a vseeno – tam je bila, pisala mi je.
Med najinim pisanjem, sem se začela zavedati kako močno se najina svetova prepletata.
Ona – ki je otroka rodila in predala drugi ženski. Jaz – mami otroku, ki sem ga sprejela skozi postopek posvojitve.
Njena zgodba je nežno, a vztrajno trkala ob robove moje lastne.
In v njeni zgodbi sem iskala koščke odgovorov, ki bi mi pomagali razumeti pot, po kateri hodim sama. V njenih besedah sem iskala odgovore, ki bi mi jih morda podala biološka mama mojega otroka.
Ob vsakem novem sporočilu mi je vsakič znova najprej za hip zastal dih. Ne vedoč kaj me čaka, sem jih odpirala. Včasih je bilo sporočilo kratko in polno upanja. Včasih polno stisk, ko je potožila, da se sodni postopek kar vleče in vleče. Vsaka njena beseda je nosila delček bremena, delček odločitve, s katero se še vedno uči živeti.
In po letih dopisovanja, mi je včeraj dovolila, da vrata v obdobje njenega življenja odprem še zate, ki pravkar bereš te vrstice.
Da pokukaš v poglavja, ki jih redki kdaj uzrejo.
"Da bi si upala takoj povedati.
Da bi takrat lahko rekla naglas.
Če bi povedala prej, bi bilo vse drugače.
Lažje!" začne najin pogovor preko video klica.“Toda doma je bil alkohol. Naučila sem se umikati, biti nevidna.
Strah me je bilo, kako bodo odreagirali, kako bo odreagirala okolica. Tako mlada sem bila. Stara sem bila 16 let.In tudi, ko so izvedeli, niso izvedeli vsi.
Mami in oči sta vedela, babi tudi. Dedi ne. In še marsikdo drug ne, saj sem želela, da bi meni bilo lažje. Da bi se lažje spopadala s tem. Zato sem želela, da jih ve čim manj.
Še preden sem izvedela da sem noseča, sem slutila. Nekaj ni bilo prav.
Povedala sem njemu, a je rekel, da to ni mogoče in jaz sem mu hotela verjeti.
Ni bilo menstruacije? Ah, da sem preveč živčna, sem si dopovedovala. Ustvarila sem si zgodbo, za katero sem želela da je resnična.
Potem pa čez nekaj tednov – bila sem na sprehodu in začutila nenadno bolečino v trebuhu. Mislila sem, da bo minilo, če se malo spočijem, pa bolečina ni in ni popustila, zato me je mami odpeljala na urgenco.
Zdravniki so me pregledali in ko so se vrnili nazaj v sobo, se spomnim, kako so rekli moji mami naj se usede.
In nato so nama povedali, da sem noseča.
Grozno.
Sploh ne znam opisati te groze in strahu.
Videla sem mami, kako jo je zabolelo in zaskrbelo. A potem je rekla, da mi bo pomagala in stala ob strani. Tisto noč nisem želela domov.
Šla je brez mene in povedala očetu.
Njegov prvi odziv je bil: “Če bo še en več, bomo pa še za enega poskrbeli.”
A kmalu za tem je sledil šok realnosti in resnosti situacije.
Težko bo.
Mogoče pretežko.
Nisem še imela končane srednje šole in prihodnost se je zdela neobstoječa.
Moj prvi odziv je bil: “Če lahko vsem ostalim prekinejo nosečnost, zakaj je ne morejo meni?”
Ampak bila sem že v 21. tednu.
Bilo je prepozno.
Z mami sva šli na center za socialno delo. Razložili so mi vse. Jasno so mi predstavili vse možnosti. A vseeno še nisem bila prepričana. Mami in oči sta že bila. Onadva sta vedela, da je posvojitev najboljša rešitev. A na centru so hoteli vedeti, da je odločitev res moja. Hodila sem na pogovore z njimi. Hodila sem h klinični psihologinji.
In z vsako uro se je slika sestavljala. Počasi, a neizogibno.
So pomoči, a ni enostavno.
Po eni strani bi bilo lažje, po drugi pa težje, če bi otroka obdržala. Težje bi bilo, ker ne bi imela te samostojnosti, ki jo imam zdaj. Grem lahko kamorkoli, ne rabim nikogar spraševati, nikomur odgovarjati, sem povsem samostojna. Lažje pa bi bilo … ta otrok je nekaj mojega. Imela bi ob sebi nekaj svojega.” zadnje stavke izreče počasneje, z veliko težo.
“In s tem spoznanjem še danes pride ena ogromna žalost.” spet nadaljuje. “Vem, da sem naredila nekaj dobrega, nekaj lepega, a kljub temu je težko. Vem pa, da sama ne bi zmogla tako dobro poskrbeti zanjo, kot poskrbita posvojitelja. Danes sem pomirjena s to odločitvijo. Tudi ko je hudo, sem pomirjena. Naredila sem nekaj dobrega. Skrbita zanjo. Boljše mi je, da sem tako naredila.
Ko se je izvedelo, da sem noseča, sem normalno nadaljevala šolanje. Nihče ni kompliciral. Prav nasprotno – šola mi je bila takrat res v veliko oporo. Učitelji so mi dajali prilagoditve in preverjali kako mi gre. Pomagali so mi, da sem lahko dokončala letnik. Vsi sošolci so vedeli, a nihče ni nič spraševal. Mislim, da si niti niso upali. Niso pa me nikoli zafrkavali.
Na centru so mi rekli, da družine še ne bodo izbrali, ker niso bili prepričani, ali bom res vztrajala pri svoji odločitvi. Rekla sem, da bi rada spoznala družino, če bi bilo to mogoče in obljubili so mi, da bodo iskali družino kjer bi lahko ohranjala stike.
Ko sem sem šla rodit, je šla z mano mami. Najprej sem hotela biti sama ko rodim, pa sem se potem pogovarjala z ginekologinjo, ki je rekla, da je dobro da imam koga poleg in tako sem rekla mami, če bi bila z mano. In res sem vesela, da je bila ob meni.
Če bi bila sama bi bilo težje.
Tudi najin odnos danes je zaradi te preizkušnje drugačen, boljši.
Ko sem rodila – je bilo res lepo.
Sploh, ko sem zaslišala njen prvi jok.”
Malce obstane.
Vidim, kako ji pogled za trenutek odplava nekam daleč, vidim, da se v mislih vrača v tisti trenutek.
“Takrat me je preplavil občutek, da je ne morem dati nikamor. Ne, ne dam je! je bila prva misel, ko sem jo držala v naročju. To je moj otrok.”
Glas ji za hip zadrhti, a hitro ga spet obvlada. Meni pa se v grlu nabere kepa. Občutek je, kot da sem tam, v tisti sobi skupaj z njo – čutim težo njenega mladega telesa na porodni postelji, toplino dojenčice, njeno nežno dihanje …
“A ko sem potem razmišljala dlje … prišla sem spet do iste ugotovitve – ne bo šlo.
Dokler sem bila v porodni sobi, je bila ves čas ob meni.
Držala sem jo, gledala, vpijala vsak njen gib.
Takrat sem bila samo v tem, da izkoristim vsak trenutek z njo.
Da jo gledam, jo objemam.
Potem, ko so me premestili iz porodne v sobo, pa so vprašali, če bi raje videla, da sva v ločenih sobah. Rekla sem da ja, da bo zanjo in zame tako bolje.
Da se ne bom preveč navezala.
Da bo lažje.
A še vedno so jo vsakič, ko sem jo hotela videti, sestre pripeljale k meni.
Takrat sem razmišljala o vsem. Kaj naj? Kako naj naredim vse? Ponujali so mi možnost varne hiše, ampak sem vedela, da to ni rešitev zame. Takoj po porodu je najprej prišla klinična psihologinja. K njej sem že prej redno hodila. Z njo je prišla tudi socialna delavka s centra, da še enkrat preveri, če sem res prepričana v svojo odločitev.”
Ker pripoveduje počasi in nežno, se tako zlahka spet preselim k njej v sobo, kjer sedi z deklico v naročju. Opazujem, kako jo, polno prisotna in čuječa, drži in gleda. Kako želi vsak njen gib, vsak dih za vedno vtisniti v spomin. Poskušam doumeti globino trenutka, ko se prepleteta največja ljubezen in najgloblja bolečina. Ena sama odločitev, ki dve življenji odpelje v povsem različni smeri.
“Naslednji dan sta prišla posvojitelja.
Takrat sem ju prvič spoznala. Res sem bila vesela, da sem ju videla.” nasmehne se, ko spregovori o njijju.
“Da sem videla, kakšna sta. Kakšne interese imata. Pomirilo me je, da sta želela imeti stike in da bosta obdržala ime, ki sem ga izbrala zanjo. Mogoče bi dodala še kakšno ime, sta rekla, ampak moje bo ostalo. Res sta potem dodala še eno ime in sprva mi je bilo tisto drugo ime nenavadno, danes pa mi je lepo. In pristoji ji …
Ko je prišla posvojiteljica v porodnišnico – njo so takrat sprejeli, mene pa odpustili, so mi sestre prišle povedat, da lahko, ko bom pripravljena, sama peljem deklico k njej.
To mi je res veliko pomenilo. Da sem jo lahko jaz predala.
Dala sem jo v tisto malo posteljico in jo potisnila skozi hodnik do sobe, kjer je bila posvojiteljica.
Vrtiljak čustev. Vsega je bilo.
Ko sem stopila v sobo, sem ji jo predala.
In potem sva se pogovarjali. O vsem. O njihovih načrtih. O deklici. O prihodnosti. Ta pogovor me je pomiril. Lažje sem jo pustila tam.
Sprva sem se res upirala psihologom. Mislila sem, da jih ne potrebujem. Toda mami je vztrajala, da hodim. Danes vem, da je imela prav. Če ne bi hodila, bi vse skupaj veliko težje sprejela. Najbolj mi je ostalo v spominu to, da psihologinja ni vsega dajala name. Veliko je govorila tudi o moji primarni družini. Dostikrat je bila mami poleg. Tudi z njo se je pogovarjala. Ves čas so preverjali, ali so vse to res moje odločitve.
Vprašali so me tudi, zakaj ne želim povedati, kdo je oče. Preprosto nisem hotela. Stara sem bila šestnajst let. Nisem želela še njemu otežiti življenja.
Po tem sem šla normalno nazaj v šolo. Želela sem se z nečim zamotiti in v šoli mi je to uspelo. Tiste sošolke s katerimi smo se že prej razumele so me lepo sprejele ko sem prišla nazaj. Počutla sem se kot da ni bilo tega, da so oni en čas bili v šoli, jaz pa ne.
Res pa je, da če je bil kakšen iz mojih krajev, sem čutila te poglede, a se nisem fokusirala nanje. Takrat tudi nisem hotela hoditi na avtobus, ker tam smo pa bili pa res le vsi bolj iz naših krajev in nisem se takrat želela ukvarjati s tem. Tudi doma se je vse nekako umirilo, oči je nehal piti, zato sem bila raje doma, nisem več toliko bežala od doma.
Ko zdaj gledam nazaj … Se zavedam, kaj sem zmogla? Ja in ne. Po eni strani vem, da sem dala ogromno skozi. Po drugi strani pa … To je pač moja zgodba. Nič posebnega. Danes živim v Ljubljani, v študentskem domu. V redu mi je. Seveda je bilo na začetku čudno – iz malega kraja sem prišla v veliko mesto. Ampak sem se navadila. Vikende preživljam doma. Če je oči trezen, mi je po vikendu težko oditi nazaj v Ljubljano. Če pije … takrat komaj čakam, da grem nazaj.
Prvič sem deklico videla dva meseca po rojstvu. Bila sem nervozna. Kaj bo zdaj? Kako bo? A ko sem jo zagledala, so vsi dvomi izginili.
To je bilo lepo srečanje.
Tako kot so bila vsa kasneje.
Srečanja me napolnijo. Napolni me ona. In vidim, da je v redu. To mi je pomembno. Posvojitelja sta ljubeča in včasih se mi zdi, da bi rada poskrbela tudi zame. Da jima je mar, da sem dobro. Da se trudita, da ohranjamo stike.
Dekličina mami je zdaj ona. Jaz sem jo pač rodila. In s tem se lažje soočam. Zdaj, ko je starejša, že ve, kdo sem. Pozna moje ime. Ve, da sem Klara. In to mi je všeč. Stara je že skoraj pet let.
Srečanja imamo enkrat na leto. Decembra ji pošljem darilo za Miklavža. Prej vprašam posvojiteljico, kaj potrebuje. Potem mi pošljeta slikice in napišeta, kako je.
Želim, da drugi slišijo to zgodbo.
Želim, da slišijo tisti, ki so v podobni situaciji.
O teh stvareh se je treba pogovarjati. Čim prej. Kasneje je težje. Če bi lahko dala nasvet … Če padeš v podobno situacijo, se čim prej obrni na nekoga, ki mu zaupaš. Če ga nimaš doma, pa vsaj na zdravnika, učitelja …. Nekdo bo poskrbel zate.
Zame so.
Podpirali bi me, ne glede na to, kako bi se odločila.
Kaj si želim za naprej?
Miru.
Brez drame.
Brez podobnih dogodkov.”
Za trenutek obmolkne. Pogled usmeri nekam vstran, kot da preverja, ali se ji bodo misli še kam razpršile, ali pa je to res vse, kar si želi.
Nobenih velikih besed, nobenih velikih pričakovanj.
Samo mir.
Gledam jo in poskušam sprejeti preprostost njenih besed. V meni vre tisoč misli, tisoč želja zanjo. Da bi si dovolila želeti več. Da bi verjela, da ji pripada več. Da življenje niso le trenutki brez drame, ampak tudi trenutki čistega užitka, igrive radovednosti, preskakovanja ovir, iskanja, rasti, prisotnosti v trenutku …
A to so moje misli. Njene so danes drugačne.
Ko prekinem najin video klic, nekaj sekund še strmim v črn zaslon. Roka mi omahne v naročje. Počasi izdihnem …
Danes je mlada ženska, a poglavja, ko je bila še otrok, so močno odtisnjena v njej.
In edino, kar mi hodi po mislih, je hvala.
HVALA, da smo lahko slišali poglavja tvoje zgodbe, Klara.
