Mestna hiša Ljubljana, 9. 11. 2024, dogodek: Posvojitev brez cenzure
Povedala sem:
Predstavljajte si, da stojite na obali in vas otrok vpraša:
“Zakaj je morje slano?”
Če ste kot jaz, ki me je vprašanje ujelo nepripravljeno, boste morda odgovorili nekaj v smislu:
“Ha, res dobro vprašanje! Tudi mene zanima! A skupaj preveriva?”
In se podata v raziskovanje. Najlažje je vzeti telefon, poiskati odgovor in evo … dokaj lahka raziskovalna naloga.
Če pa ste zelo suvereni poznavalec narave in morja, boste otroku takoj, z nasmehom in navdušenjem, razložili, zakaj je morje slano, pri čemer boste razlago še malo prilagodili njegovi stopnji razumevanja.
Zakaj nam ni težava skupaj z otrokom raziskovati odgovore na taka vprašanja?
Ker vemo, da radovednost – in to, da se nanjo odzovemo – spodbuja otroka k učenju, raziskovanju, razvoju kritičnega mišljenja in postavljanju novih vprašanj. To je nekaj, kar v naši družbi pogosto proslavljamo.
“Kaj te zanima? Kako bi rad izvedel? Poglejva skupaj.”
Radovednost nas žene naprej, oblikuje naš odnos do sveta in krepi naše sposobnosti reševanja problemov.
Ampak … ali naša družba spodbuja vse oblike radovednosti?
Predstavljajte si, da otrok, potem ko je gledal pristanek Muskove rakete, vzklikne:
“Oh, vau, raketa iz vesolja se je vrnila na Zemljo in se kar sama parkirala!”
Ponosni ste in se pošalite, ali imate morda doma bodočega astronavta.
Kaj pa, če otrok vpraša:
“Mami, kaj se zgodi, če poskusim droge?”
Nenadoma je občutek povsem drugačen, kajne? Vprašanje vas prestraši in pretrese. Naš bodoči astronavt se v mislih kar naenkrat prelevi v nekaj povsem drugega, in ker si tega ne želimo, postavimo zid. Tu se raziskovanje ustavi. Namesto odgovora jasno pokažemo, da je to tema, o kateri je neprijetno govoriti – prepovedana, morda celo nevarna.
“Do tu ja, od tu naprej pa ne!” in z roko nakažem zid.
In zdaj se navezujem na temo, zaradi katere smo danes tukaj.
Pride otrok in vpraša:
“Mami, kdo so moji biološki starši?”
“Kaj veš o mojem rojstvu? Kaj sem podedoval po bioloških starših? Kdo sta? Kje živita? Zakaj ne živim z njima?“
Težka vprašanja, ki lahko prestrašijo marsikaterega starša, ki je otroka posvojil.
Staršem lahko švigne skozi misli:
“Bojim se, da bo otrok želel odnos z biološkimi starši. Kaj, če bo imel raje njih? Kaj, če se oddalji od mene? Bojim se, da nisem dovolj. Strah me je, da ga bodo odgovori pretresli, prizadeli. Njegova vprašanja me spomnijo na moje hrepenenje, ki ni bilo izžalovano – hrepenenje po otroku, ki bi bil biološko popolna mešanica mene in mojega partnerja.”
Kaj vse lahko sproži eno preprosto vprašanje!
A moramo razumeti eno osnovno stvar: otroci niso radovedni zato, da bi nas prizadeli ali zavrnili. Radovednost je preprosto njihov način raziskovanja sveta. Tako kot želijo razumeti, zakaj je morje slano, želijo razumeti, od kod prihajajo. Ne zato, ker vas ne bi imeli radi, ne zato, ker bi si želeli drugih staršev, ampak zato, ker je to del njihove identitete, ki ga želijo osmisliti.
Če to razumemo, lahko na njihova težka vprašanja gledamo drugače – kot na nekaj, kar otroku pomaga rasti, tudi kadar so ta vprašanja za nas zastrašujoča.
Pomislimo, kaj se zgodi, če radovednost zanemarimo ali celo zatremo. Pogosto je lažje reči:
“Ne ukvarjajmo se s tem. Saj sem jaz tukaj, to je tvoj dom, mi smo tvoja družina.”
Zid.
Vprašanja se odbijajo od zidu, nazaj tja, od koder so prišla (pokažem na prsni koš). Neodgovorjena tako tlijo v njih in lahko povzročijo ogromne stiske, razjedajo notranjost.
Pri drugih je hrepenenje po odgovorih tako močno, da bodo iskali poti skozi zid – plezali čez, podirali zid, kopali pod njim … vse, da le pridejo do odgovorov. Pa čeprav se po poti tja ranijo.
Lahko pa izberemo drugačno pot. Gremo z otrokom po poti raziskovanja – skupaj … v njegovem tempu, korak za korakom.
Skupaj gradimo pot, gradimo most do tja.
In ne glede na to, ali pridemo do vseh odgovorov ali ne, bo otroku ostal spomin, da ste mu stali ob strani in raziskovali z njim. S tem, ko mu dovolimo postavljati težka vprašanja, mu pokažemo, da z nami ob strani nobeno vprašanje ni nevarno. Tako mu omogočimo, da pogumno raziskuje svet, z zavestjo, da smo njegovo varno pristanišče, kamor se lahko vedno vrne, če bo na tem širnem morju kdaj preveč razburkano.
Danes sem začela z lahkotno temo. Ko sem razmišljala, o čem bi govorila, mi je na misel prišlo mnogo drugih, morda nekoliko manj lahkotnih tem, povezanih s posvojitvijo. Vendar sem načrtno ostala pri tej.
Zakaj?
Ker bi si želela, da danes odidete z mislijo, da ja – prav vsaka zgodba o posvojitvi se začne z izgubo.
A kako se ta zgodba nadaljuje …
Če vključimo element radovednosti, če z odprtim srcem opazujemo otroka ob sebi in se odzivamo na njegova vprašanja ter istočasno radovedno opazujemo tudi sebe in svoje odzive … se lahko pišejo res krasna poglavja.
